Milan Zdravko Kovac, 2. del

V drugem delu spoznamo bogato kariero pricevalca Milana Zdravka Kovaca. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Zacelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hcerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še decka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se zacel ukvarjati z nacrtovanjem rešitev za zašcito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zašcita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zašcite podzemne kulturne dedišcine (1980-1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zašcite kulturne dedišcine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dedišcine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega kolišcarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po vecini unicila, z obžalovanjem pove pricevalec. Druga boleca rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovaca troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovac še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljancanov.